Ko mi je bilo 11 let,

se spomnim, da sem se nekega jutra prebudila 
in v hiši se je slišalo zvoke veselja.

Moj oče je poslušal novice na BBC-ju

na svojem malem sivem radiu.

Na njegovem obrazu je bil širok nasmeh, 
kar je bilo za tisti čas nenavadno,

saj so ga novice po navadi potrle.

"Talibanov ni več!" je zaklical.

Nisem vedela, kaj to pomeni,

a videla sem, da je bil moj oče izjemno srečen.

Rekel je: "Zdaj greš lahko v pravo šolo."

Tega jutra ne bom nikoli pozabila.

V pravo šolo.

Ko so Talibani zavzeli Afganistan, sem bila stara šest.

Dekleta po njihovem zakonu niso smela hoditi v šolo.

Nadaljnjih pet let sem oblečena kot fant

svojo starejšo sestro, ki ni več smela

ven sama, spremljala v skrivno šolo.

Le tako sva lahko obe prišli do izobrazbe.

Vsak dan sva šli po drugi poti,

da ne bi nihče posumil, kam greva.

Svoje knjige sva skrili v nakupovalne vrečke,

da bi bilo videti, kot da sva šli le po nakupih.

Šola je bila v hiši

in več kot 100 se nas je drenjalo v eni majhni dnevni sobi.

Pozimi je bilo prijetno, a neverjetno vroče poleti.

Vsi smo vedeli, da tvegamo svoje življenje:

učiteljica, učenci in naši starši.

Vsake toliko, je pouk bil odpovedan

za en teden, ker so bili Talibani sumničavi.

Vedno smo se spraševali, kaj vedo o nas.

Ali nam sledijo?

Ali vedo, kje živimo?

Bilo nas je strah,

a smo vseeno želeli biti v šoli.

Imela sem srečo, da sem odrasla v družini,

v kateri so bile izobrazba pomembna in hčere cenjene.

Moj ded je bil za svoj čas neverjeten človek.

Bil je upornik iz osamljene province Afganistana

in vztrajal je, da bo njegova hči, moja mama,

hodila v šolo. Zaradi tega ga je njegov oče razdedinil.

A moja izobražena mama je postala učiteljica.

To je ona.

Pred dvema letoma se je upokojila in našo hišo spremenila

v šolo za dekleta in ženske v naši soseski.

Moj oče pa -- to je on --

je bil prvi v družini, ki si je pridobil izobrazbo.

Ni bilo dvoma, da bodo njegovi otroci

izobraženi, kar je vključevalo tudi njegove hčere.

Kljub Talibanom, kljub tveganju.

Zanj je bilo večje tveganje, 
da njegovi otroci ne bi bili izobraženi.

Med leti Talibanov se spomnim,

da me je občasno spravljalo ob živce naše življenje,

to, da me je vedno bilo strah ter da nisem videla prihodnosti.

Hotela sem prenehati,

a moj oče

je dejal:

"Poslušaj, hči moja,

v življenju lahko zgubiš vse, kar imaš.

Denar ti lahko ukradejo.
Lahko si prisiljen zapustiti dom med vojno.

A s teboj vedno ostane,

kar imaš tukaj.

Če bomo morali prodati svojo kri, da bi plačali šolnino,

jo bomo.

Ali še vedno želiš odnehati?"

Danes sem stara 22 let.

Odrasla sem v državi, ki so jo uničila

desetletja vojn.

Manj kot šest odstotkov žensk moje starosti 
ima narejeno več kot srednjo šolo

in, če moja družina ne bi bila 
tako predana moji izobrazbi,

bi bila ena izmed njih.

Namesto tega sem ponosna diplomantka kolidža Middlebury.

(aplavz)

Ko sem se vrnila v Afganistan, je bil moj ded,

ki so ga, ker si je drznil izobraziti svoje hčere, izgnali,

prvi, ki mi je čestital.

Ne le, da se hvali z mojo diplomo,

ampak tudi s tem, da sem bila prva ženska

in sem prva ženska,

ki ga je peljala po ulicah Kabula z avtomobilom.

(aplavz)

Moj družina verjame vame.

Moje sanje so velike, a sanje moje družine so še večje.

Zato sem svetovna ambasadorka za 10x10,

kar je globalna kampanja za izobraževanje žensk.

Zato sem tudi soustanovila ustanovo SOLA,

ki je prvi in verjetno edini internat

za dekleta v Afganistanu,

v državi, kjer je za dekleta 
še vedno nevarno hoditi v šolo.

Vznemirljivo je, da vidim, da so učenci na moji šoli

ambiciozni, ko zgrabijo priložnost.

Vidim, kako njihovi straši,

ki se kot moji borijo zanje,

tudi ko se soočijo z neomajnim nasprotovanjem.

Kot Ahmed. To ni njegovo pravo ime

in ne smem vam pokazati njegovega obraza,

a Ahmed je oče ene izmed mojih učenk.

Manj kot mesec nazaj sta on in njegova hči

bila na poti od SOLE do svoje vasi.

Če bi bila nekaj minut hitrejša,

bi ju ubila bomba ob cesti.

Ko sta prispela domov, je zazvonil telefon

in nekdo ga je posvaril,

da bodo, če bo svojo hči poslal nazaj v šolo,

poskusili še enkrat.

Rekel je: "Če želite, me ubijte zdaj,

ker ne bom uničil prihodnosti svoje hčere

zaradi vaših starih in nazadnjaških idej."

O Afganistanu sem spoznala nekaj,

kar pogosto spregledajo na Zahodu.

To je, da za večino tistih, ki nam uspe,

stoji oče, ki prepozna vrednost svoje hčere

in ki vidi, da je njen uspeh tudi njegov uspeh.

To ne pomeni, da matere 
niso ključnega pomena pri našem uspehu.

Pravzaprav so pogosto začetni in prepričljivi pogajalci

za svetlo prihodnost svojih hčera,

a v socialnem kontekstu, kot je ta v Afganistanu,

potrebujemo podporo moških.

Pod oblastjo Talibanov, je bilo deklet, ki so hodile v šolo,

na stotine --

spominjam vas, da je bilo to nezakonito.

Danes pa je v Afganistanu v šoli več kot trije milijoni deklet.

(aplavz)

Afganistan je videti tako drugačen iz Amerike.

Opažam, da se Američanom te spremembe zdijo krhke.

Bojim se, da te spremembe ne bodo trajne

po odhodu ameriške vojske.

Pa vendar, ko sem v Afganistanu

in v svoji šoli vidim učenke

in njihove starše, ki se borijo zanje,

ki jih spodbujajo, vidim obetavno prihodnost

in trajne spremembe.

Zame je Afganistan dežela upanja in neštetih možnosti,

in na to me vsak dan

spominjajo dekleta v SOLI.

Tako kot jaz imajo tudi one velike sanje.

Hvala.

(aplavz)