Samadhi Part 1 - "Maya, the Illusion of the Self"

Samadhi

Samadi je starodavna sanskrtska beseda, za katero ni sodobnega enačka.

Obstaja temeljni izziv pri ustvarjanju filma o Samadiju.

Samadi opozarja na nekaj, česar ne moremo doumeti na nivoju razuma.

Ta film je preprosto zunanja manifestacija mojega lastnega notranjega potovanja.

Namen ni, da te poučim o Samadiju ali da ti posredujem informacije za tvoj um,

ampak da te navdihnem, da neposredno odkriješ svojo pravo naravo.

Samadi je zdaj pomemben bolj kot kdaj koli prej.

Na časovni točki v zgodovini smo, ko nismo pozabili le Samadija, ampak smo pozabili,

kaj smo pozabili.

To pozabljanje je Maja, iluzija o sebi.

Kot ljudje večina od nas živi potopljena v svoje vsakdanje življenje, malo razmišljamo o tem,

kdo smo, zakaj smo tukaj ali kam gremo.

Večina od nas nikoli ni spoznala pravega jaza, duše ali tistega, kar je Buda imenoval Annata -

tega, ki je onkraj imena in oblike, onkraj razmišljanja.

Kot posledica tega verjamemo, da smo ta omejena telesa.

Živimo v strahu, zavestnem ali nezavestnem, da bo omejena samostojna struktura,

s katero smo poosebljeni, umrla.

V današnjem svetu velika večina ljudi, ki se ukvarjajo z verskimi ali

duhovnimi praksami, kot so joga, molitev, meditacija, petje napevov ali kakršne koli vrste obreda,

izvajajo tehnike, ki so pogojene.

Kar pomeni, da so le del ego konstrukta.

Iskanje in dejavnost nista težava -

prepričanost, da boš odgovor našel v neki zunanji obliki, je težava.

Duhovnost se v svoji najpogostejši obliki ne razlikuje od patološkega mišljenja,

ki se dogaja povsod.

Nadaljnja vznemirjenost uma je.

Bolj človeško početje, kot nasprotje človeškemu bitju.

Konstrukt ega želi več denarja, več moči, več ljubezni, več vsega.

Tisti na tako imenovani duhovni poti želijo biti bolj duhovni, bolj budni,

bolj mirni, miroljubnejši, bolj razsvetljeni.

Nevarnost zate, ki gledaš ta film, je, da bo tvoj um želel doseči Samadi.

Še bolj nevarno pa je, da si bo tvoj um morda umislil, da se je Samadija naučil.

Kadar koli obstaja želja, da se nekaj doseže, si lahko prepričan, da gre za konstrukt

ega pri delu.

Pri Samadiju ne gre za to, da bi kaj pridobil ali si kaj novega dodal.

Uresničiti Samadi pomeni, da se naučiš umreti, preden umreš.

Življenje in smrt sta kot Jin Jang - neločljiv kontinuum.

Razvija se neskončno, brez začetka in konca.

Ko potisnemo stran smrt, stran potisnemo tudi življenje.

Ko neposredno izkusiš resnico o tem, kdo si, strah pred življenjem

ali smrtjo izgine.

Naša družba in kultura sta določili kdo smo, in smo, obenem,

sužnji globljemu nezavednemu biološkemu hrepenenju in strahospoštovanju, ki vodi naše odločitve.

Konstrukt ega ni nič drugega kot spodbuda za ponovitev.

To je preprosto pot, ki jo je nekoč prehodila energija, in težnja energije,

da bi spet ubrala to pot, naj si bo pozitivna ali negativna za organizem.

Obstaja neskončno število ravni spomina ali uma, spirale znotraj spiral.

Ko se tvoja zavest poistoveti s tem konstruktom uma ali ega,

te zveže z družbeno pogojenostjo, ki bi ji lahko rekel matrica.

Obstajajo vidiki ega, ki se jih lahko zavedamo, toda nezavedno, arhaično omrežje,

prvotni eksistencialni strahovi dejansko vodijo cel stroj.

Neskončni vzorci dojemanja užitka in izogibanja bolečini se rafinirajo v patološka vedenja .

Naše delo, Naši odnosi, Naša prepričanja,

vsaka naša misel in naš celoten način življenja.

Kot goveda, večina ljudi živi in umre v pasivnem podrejanju in s svojim življenjem hrani matrico.

Živimo življenja, zaklenjena v ozke vzorce.

Življenja, pogosto izpolnjena z velikim trpljenjem in nikoli se nam ne zazdi,

da bi se lahko dejansko osvobodili.

Mogoče je izpustiti življenje, ki je bilo podedovano iz preteklosti,

da se zaživi to, ki čaka, da se prebije skozi notranji svet.

Vsi smo bili rojeni v tem svetu z biološko pogojenimi strukturami, vendar brez samozavedanja.

Pogosto, ko pogledate v otrokove oči, ni sledu osebnosti, le svetlobna praznina.

Osebnost, v katero zraste, je maska, ki jo nosi preko zavesti.

Shakespeare je dejal: "Ves svet je oder in vsi moški in ženske zgolj igralci.

" Pri prebujenem posamezniku zavest sije skozi osebnost, skozi masko.

Ko si buden, se ne poosebiš s svojim značajem.

Ne verjameš, da si maske, ki jih nosiš.

Ampak, obenem ne odnehaš igrati vloge.

Ko se poistovetimo s svojo osebnostjo, vlogo –

to je Maja, iluzija o sebi.

Samadi je prebujenje iz sanj tvoje osebnosti v igri življenja.

Dva tisoč štiristo let po tem, ko je Platon napisal Republiko, se človeštvo še vedno

prebija ven iz Platonove jame.

Pravzaprav, lahko da smo bolj presunjeni z iluzijo, kot kdaj koli.

Platon je Sokratu opisal skupino ljudi, ki so vse svoje življenje živeli priklenjeni v jami,

obrnjeni proti prazni steni.

Vse, kar so lahko videli, so bile sence, ki so jih na steno projicirale stvari,

ki so šle pred ognjem, ki je bil za njimi.

kTa lutkovna predstava je postala njihov svet.
0:12:56.960,0:13:06.560
Po Sokratovo so bile sence tako blizu, kot bodo zapornikom kadarkoli omogočili,

Po Sokratovo so bile sence tako blizu, kot bodo zapornikom kadarkoli omogočili, da vidijo resničnost.

Tudi potem, ko so jim povedali za zunanji svet, so še naprej verjeli,

da so sence vse, kar je.

Tudi če so sumili, da obstaja nekaj več,

niso želeli zapustiti znanega.

Človeštvo danes je kot ljudje, ki so videli le sence na jamskem zidu.

Sence so podobne našim mislim.

Svet razmišljanja je edini svet, ki ga poznamo.

Vendar obstaja drug svet, ki je onkraj razmišljanja.

Preko dualističnega uma.

kSi pripravljen zapustiti jamo, zapustiti vse, kar si vedel,

da izveš resnico o tem, kdo si?

Da bi izkusili Samadi, je nujno, da pozornost usmerimo stran od senc,

stran od misli, proti svetlobi.

Ko je človek navajen le na temo, se mora postopoma navaditi na svetlobo.

Kot za prilagajanje katerikoli novi paradigmi potrebuješ čas in trud ter pripravljenost

za raziskovanje novega, kot tudi, da dopustiš, da odpade staro.

Um se lahko primerja s pastjo za zavest, labirintom ali zaporom.

Ne gre za to, da si v zaporu, ti SI zapor.

Zapor je iluzija.

Če si poosebljen z iluzornim jazom, potem spiš.

Enkrat se zaveš zapora. Če se boriš, da bi ušel iz iluzije,

potem imaš iluzijo za resnično in še vedno spiš,

le da zdaj sanje postanejo nočna mora.

Lovil jih boš in bežal pred sencami - večno.

Samadi je prebujenje iz sanj ločenega jaza ali samoljubnega konstrukta.

Samadi je prebujenje iz poosebitve z zaporom, ki ga imenujem Jaz.

Dejansko nikoli ne moreš biti svoboden, ker kamorkoli greš, je tvoj zapor tam.

Prebujenje ne pomeni znebiti se uma ali matrice, nasprotno;

ko se z njo ne poistovetiš, potem lahko igro življenja doživiš bolj polnohe

in uživaš v predstavi takšni, kot je, brez hrepenenja ali strahu.

V starih naukih so to imenovali Božanska igra Lile -

igra igranja v dvojnosti.

Človeška zavest je kontinuum.

V eni skrajnosti se ljudje istovetijo z materialnim jazom.

V drugi skrajnosti je Samadi, ustavitev samega sebe.

Vsak korak, ki ga naredimo v kontinuumu proti Samadiju, prinaša manj trpljenja.

Manj trpljenja ne pomeni, da je življenje osvobojeno bolečine.

Samadi presega dvojnost bolečine in užitka.

Pomeni, da je manj uma, manj samo ustvarjenega upora proti nečemu, kar se razvija,

in ne upornost je to, kar ustvarja trpljenje.

Celo enkratno doživetje Samadija ti omogoči, da vidiš, kaj je na drugem koncu kontinuuma.

Da vidiš, da obstaja nekaj drugega kot materialni svet in lastni interes.

Ko se v Samadiju zgodi dejanska zaustavitev strukture osebnosti, ni samoljubne misli,

ne osebnosti, nobene dvojnosti, a še vedno je Jaz-sem, Annata ali brezosebnost.

V tej praznini vzide Prajna ali Modrosti - razumevanje,

da je neločljivi jaz daleč onkraj igre dvojine, onkraj celotnega kontinuuma.

Neločljiv jaz je brezčasen, nespremenljiv, vedno zdaj.

Razsvetljenje je spojitev prvinske spirale, nenehno spreminjajočega se manifestiranega sveta ali lotosa,

v katerem se odvija čas, s tvojim brezčasnim bitjem.

Tvoje notranje omrežje raste kot večno razvijajoči se cvet, ko se ločiš od poosebitve s sabo,

postaneš živ most med svetom časa in brezčasnim.

Samo spoznanje neločljivega jaza je le začetek tvoje poti.

Večina ljudi bo v meditaciji morala neštetokrat izkusiti in izgubiti Samadi,

preden ga bodo lahko vključili v druge vidike življenja.

Ni nenavadno, da si deležen globokih vpogledov v naravo svoje bivanjskosti, med meditacijo

ali samoizpraševanjem, le zato, da bi znova padel v stare vzorce in pozabil

na resnico o tem, kdo si.

Spoznati to tišino ali praznino v vseh plasteh življenja, vsaki plasti samega sebe,

pomeni postati praznina, ki pleše kot vse stvari.

Umirjenost ni nekaj ločenega od gibanja.

Ni nasprotje gibanju.

V Samadiju je umirjenost prepoznana kot enaka gibanju, oblika je podobna praznini.

Za um je to nesmiselno, ker je um prihod v bivanjskost dvojnosti.

Rene Descartes, oče zahodne filozofije, je znan po izreku:

"Mislim, torej sem.

" Nobena druga fraza ne vključuje jasneje padca civilizacije

in popolne poosebitve s sencami na jamskem zidu.

Descartesova napaka je bila, kot napaka skoraj vseh ljudi, da je temeljno

bivanjskost izenačil z razmišljanjem.

Na začetku svoje najbolj znane razprave je Descartes zapisal,

da se lahko skoraj v vse podvomi; lahko podvomi v svoja čutila in celo svoje misli.

Podobno je v Kalama Sutri rekel Buda, da je treba za potrditev resnice podvomiti v vse tradicije,

svete spise, nauke in vso vsebino svojega

uma in čutov.

Oba Moža sta začela z velikim skepticizmom, a razlika je bila v tem,

da je Descartes prenehal poizvedovati na ravni razmišljanja, medtem ko je Buda šel globlje -

prodrl je onstran najglobljih nivojev uma.

Morda bi, če bi Descartes presegel svoj miselni razum,

spoznal svojo resnično naravo in Zahodnjaška zavest bi bila danes zelo drugačna.

Namesto tega je Descartes opisal možnost zlega demona,

ki bi nas lahko držal pod tančico iluzije.

Descartes tega hudega demona ni prepoznal, za to, kar je bil.

Kot v filmu Matrica, bi bili lahko vsi priklopljeni na nek dovršen program,

ki bi nas hranil z iluzornim sanjskim svetom.

V filmu so ljudje svoja življenje preživeli v matrici, na drugi ravni

pa so bili le baterije in so s svojo življenjsko silo napajali stroje,

ki so njihovo energijo porabili za svoje načrte.

Ljudje bi vedno radi okrivili nekaj izven sebe, za stanje sveta

ali za lastno nesrečo.

Naj gre za osebo, določeno skupino ali državo, vero ali nekakšne nadzorne Iluminate,

kot je Descartesov zlobni demon, ali čuteči stroji v Matrici.

Ironično, demon, ki si ga je zamislil Descartes, je bil prav ta stvar,

s katero se je opredelil.

Ko spoznaš Samadi, postane jasno, da obstaja krmilnik, obstaja stroj,

in hudobni demon, ki ti dan za dnem izsesava tvoje življenje.

Ta stroj SI TI.

Tvoja struktura osebnosti je sestavljena iz številnih malih, pogojenih podprogramov ali majhnih šefov.

En mali šef hrepeni po hrani, drugi si želi denar, naslednji status, položaj,

moč, spolnost, intimnost.

Naslednji želi zavest ali pozornost drugih.

Želje so dobesedno neskončne in jih nikoli ne moremo potešiti.

Veliko časa in energije porabimo za okraševanje svojih zaporov, podležemo pritiskom,

da bi izboljšali svoje maske in za hranjenje teh malih šefov, da bi bili močnejši.

Kot odvisniki od drog, bolj ko si prizadevamo, da bi zadovoljili male šefe, bolj ostajamo nepotešeni.

Pot do svobode ni samo-izboljšanje ali nekakšno izpolnjevanje lastnih načrtov,

ampak je v tem, da lastne načrte v celoti odvržemo.

Nekateri se bojijo, da bo prebujenje njihove resnične narave pomenilo, da bodo izgubili svojo individualnost

in življenjske užitke.

Pravzaprav je ravno obratno; edinstveno izoblikovanje osebne posebnosti duše se lahko izrazi šele,

ko je pogojeni jaz premagan.

Ker v matrici zaspimo, večina od nas nikoli ne ugotovi, kaj bi duša

dejansko rada izrazila.

Pot do Samadija vključuje meditacijo, ki je oboje: Opazovanje pogojenega jaza -

tega, kar se spreminja in Spoznanje tvoje resnične nravi - tega, kar se ne spreminja.

Ko prideš do svoje točke mirovanja, vira svojega bitja, potem počakaš na nadaljnja navodila,

brez vztrajanja, kako se mora spremeniti tvoj zunanji svet.

Ne moja volja, ampak višja volja naj se zgodi.

Če um poskuša spremeniti le zunanji svet, da bi bil skladen z neko idejo o tem,

kar misliš, da bi Pot morala biti, je, kot da bi poskušal podobo v ogledalu

spremeniti s popravljanjem odseva.

Če želiš, da se podobo v ogledalu zasmeji, je očitno, da se ne moreš ukvarjati z odsevom,

moraš spoznati, da si ti prvotni vir odseva.

Ko spoznaš pristni jaz, še ne pomeni,

da se mora na zunaj karkoli nujno spremeniti.

Spremeni se zavestna, inteligentna, notranja energija ali prana,

ki je osvobojena pogojenih vzorcev in postane na voljo, da jo usmeri duša.

Namena duše se lahko zaveš šele, ko boš sposoben opazovati pogojeni jaz

in njegova neskončna prizadevanja in jih boš izpustil.

V grški mitologiji je bilo rečeno, da so bogovi obsodili Sizifa,

da celo večnost ponavlja nesmiselno nalogo.

Njegova naloga je, da neprestano vali skalo na goro, le da bi jo spet spustil navzdol.

Francoski eksistencialist in avtor Nobelovec Albert Camus je položaj Sizifa

videl kot metaforo za človeštvo.

Postavil je vprašanje: "Kako lahko najdemo Smisel v tem nesmiselnem boju za obstanek?"

Kot ljudje se neskončno mučimo, gradimo za jutri, ki nikoli ne pride,

in potem umremo.

Če se resnično zavemo te resnice, bomo bodisi ponoreli, če se istovetimo s svojimi samoljubnimi osebnostmi,

ali pa se bomo prebudili in postali svobodni.

V zunanjem boju nam nikoli ne more uspeti, saj je le odsev

našega notranjega sveta.

Kozmična šala, nesmiselnost situacije postane jasna, ko pride do popolnega

in končnega neuspeha samoljubnega jaza, ki se je prebudil s svojimi jalovimi prizadevanji.

V Zenu obstaja izrek: "Pred razsvetljenjem sekaš drva, nosiš vodo.

Po razsvetljenju sekaš les, nosiš vodo.

Pred razsvetljenjem moraš skalo valiti navzgor po hribu,

in tudi po razsvetljenju moraš skalo valiti navzgor po hribu.

Kaj se je spremenilo?

Notranji odpor do tega, kar je.

Opustila se je borba, ali bolje rečeno: Ta, ki se bori, je spoznal,

da gre za iluzijo.

Individualna volja ali posameznikov um in božanska volja ali višji um sta usklajena.

Samadi je navsezadnje opustitev vsega notranjega upora - vseh spremenljivih pojavov,

brez izjeme.

Tisti, ki je sposoben uresničiti notranji mir, ne glede na okoliščine,

je dosegel resnični Samadi.

Odpor ne opustiš, ker ne sprejmeš ene ali druge stvari, ampak zato,

da tvoja notranja svoboda ni odvisna od zunanje.

Pomembno je opozoriti, da ko sprejmemo resničnost takšno, kot je, ne pomeni nujno,

da prenehamo delovati v svetu, ali da postanemo meditirajoči mirovniki.

Pravzaprav je lahko ravno obratno res; ko smo svobodni, da delujemo, ne da bi bili gnani iz nezavednih motivov,

potem je možno delovati v skladu s Tao, s polno silo

naše notranje energije za nami.

Mnogi bodo trdili, da se moramo za to, da spremenimo svet

in uveljavimo mir močneje boriti proti zaznanim sovražnikom.

Boj za mir je kot kričanje za tišino; le več tega ustvari, česar nočeš.

V teh dneh je vojna proti vsem: vojna proti terorizmu, vojna proti bolezni,

vojna proti lakoti.

Vsaka vojna je pravzaprav vojna proti nam samim.

Boj je del kolektivne zablode.

Pravimo, da si želimo miru, a še naprej volimo voditelje, ki se vključujejo v vojno.

Sami sebi lažemo, ko trdimo, da smo za človekove pravice, vendar še naprej kupujemo izdelke,

izdelane v tovarnah kjer izkoriščajo delavce.

Pravimo, da želimo čist zrak, vendar še naprej onesnažujemo.

Želimo, da nas znanost ozdravi raka, vendar ne bo spremenila našega samouničevalnega vedenja po navadah,

zaradi katerega imamo večjo verjetnost, da zbolimo.

Zavajamo se, da spodbujamo boljše življenje.

Ne želimo videti naših skritih delov, ki dopuščajo trpljenje in smrt.

Prepričanje, da lahko zmagamo v vojni proti raku, lakoti, nasilju ali kakršnemu koli sovražniku,

ki sta ga ustvarila naše razmišljanje in vedenje, nas dejansko še naprej zavaja,

da nam ni treba spremeniti načina delovanja na tem Planetu.

Notranji svet je prostor, kjer se mora najprej zgoditi revolucija.

Šele ko bomo lahko neposredno začutili spiralo življenja v sebi,

se bo zunanji svet poravnal s Tao.

Do takrat se bo vse, kar počnemo, dodalo kaosu, ki ga je že ustvaril um.

Vojna in mir vstaneta skupaj v neskončni ples; en kontinuum sta.

Ena polovica ne more obstajati brez druge.

Prav kot svetloba ne more obstajati brez teme, tudi navzgor ne more obstajati brez navzdol.

Zdi se, da svet želi svetlobo brez teme, polnost brez praznine,

srečo brez žalosti.

Bolj kot se vključuje um, bolj razdrobljen postaja svet.

Vsako rešitev, ki prihaja iz samoljubnega uma, poganja misel, da obstaja težava,

nato pa rešitev postane še večja težava od te, ki so jo poskušali rešiti.

Čemur nasprotuješ, vztraja.

Človeška iznajdljivost ustvarja nove antibiotike samo zato, da odkrivamo, da narava postaja vse bolj zvita,

saj se bakterije krepijo.

Kljub našim najboljšim prizadevanjem v nenehnem boju se razširjenost raka dejansko povečuje,

število lačnih na svetu enakomerno raste, število terorističnih napadov po vsem svetu pa

še naprej narašča.

Kaj je narobe z našim pristopom?

Kot Čarovnikov vajenec iz Goethejeve pesmi smo tudi mi prevzeli veliko moč,

vendar nimamo modrosti, da bi jo obvladali.

Težava je, da ne razumemo orodja, ki ga uporabljamo.

Ne razumemo človeškega uma, njegove prave vloge in namena.

Kriza se rodi iz omejeno pogojenega načina razmišljanja, načina,

kako se počutimo in doživljamo življenje.

Naš racionalizem nas je oropal naše sposobnosti prepoznavanja in doživljanja modrosti

mnogih starodavnih kultur.

Naše samoljubno razmišljanje nas je oropalo zmožnosti, da občutimo globino in prefinjeno svetost življenja,

duhovno stran življenja in spoznavati povsem drugačne ravni zavesti,

ki so zdaj za človeštvo skoraj izgubljene.

V starodavni egipčanski tradiciji so bile Neter arhetipske oblike,

katerih značilnosti so lahko utelešali tisti, ki so svoje fizično in duhovno telo očistili tako,

da so bili primerni za nastanitev višje zavesti.

Prvotni Neter ali božanski princip te modrosti je bil znan kot Thoth ali Tehuti.

Pogosto je bil upodobljen kot pisar z glavo ptice ali Ibis in je predstavljal

izvor vsega znanja in modrosti.

Thoth bi lahko opisali kot kozmični princip razmišljanja ali misli.

Thoth nam je dal jezik, zamisli, pisanje, matematiko in vse umetnosti

in manifestacije uma.

Le ti, ki so opravili posebno urjenje, so smeli dostopati do svetega znanja Thotha.

Thoth-ova knjiga ni fizična knjiga, ampak je modrost Akašinega

ali Eteričnega kraljestva.

Legenda pripoveduje, da je bilo Thothovo znanje zelo skrito na skrivnem mestu znotraj

vsakega človeškega bitja in ga je varovala zlata strupenjača.

Arhetipski ali trajni mit o strupenjači ali zmaju, ki varuje zaklad, je ta, ki prežema številne kulture

in so ga klicali z imeni, kot so Kundalini Šakti, Či,

Sveti duh in Notranja energija.

Zlata kača je samoljuben konstrukt, ki je vezan na notranje energije

in dokler se je ne obvlada in premaga, duša nikoli ne bo mogla doseči prave modrosti.

Govorilo se je, da knjiga o Thothu ni prinesla nič drugega kot trpljenje vsakemu posamezniku, ki jo je prebral,

čeprav so v njej našli skrivnosti samih bogov in vse, kar se skriva

znotraj zvezd.

Kar je treba razumeti je, da je knjiga prinesla trpljenje vsakemu posamezniku, ki jo je prebral,

vsakemu egu, ki jo je skušal nadzorovati.

V egipčanski tradiciji je bila prebujena zavest predstavljena kot Oziris.

Brez te prebujene zavesti bi bilo vsako znanje ali razumevanje,

ki ga pridobi omejeni Jaz nevarno, nepovezano z višjo modrostjo.

Horusovo oko je moralo biti odprto.

Skriti pomen, ki ga najdemo tukaj, je podoben bolj znani zgodbi

o ˮPadcuˮ, v Rajskem vrtu.

Thothova knjiga govori o istem kot Drevo spoznanja dobrega in zla,

čigar plod je Adama in Evo premamil, da sta ga pojedla.

Človeštvo je seveda že pojedlo prepovedano sadje,

že odprlo Thothovo knjigo in je bilo že vrženo iz Vrta.

Strupenjača je metafora za prvotno spiralo, ki sega iz

mikrokozmosa v makrokozmos.

Danes strupenjača živi kot Ti.

Samoljubni um je, izražen kot manifestirani svet.

Še nikoli prej nismo imeli dostopa do toliko znanja.

Zašli smo globoko v materialni svet, našli smo celo t.i.Božji delec,

vendar nikoli nismo bili bolj omejeni, bolj nevedni glede tega,

kdo smo in kako živeti in ne razumemo mehanizma, s katerim ustvarjamo trpljenje.

Naše razmišljanje je ustvarilo svet, kakršen je zdaj.

Kadarkoli označimo nekaj kot dobro ali slabo ali ustvarjamo prednost v mislih,

je to posledica nastajanja samoljubnih struktur ali lastnih interesov.

Rešitev ni v boju za mir ali osvajanju narave, temveč v preprostem prepoznavanju resnice;

da že sam obstoj samoljubne/ego strukture ustvarja dvojnost,

razkol med seboj in drugim, mojim in tvojim, človekom in naravo, notranjim in zunanjim.

Ego je nasilje; zahteva pregrado, razmejitev od drugih, da bi lahko obstajal.

Brez ega ni vojne proti ničemer.

Ni precenjevanja samega sebe, ni preseganja narave, da bi ustvarili dobiček.

Te zunanje krize v našem svetu odražajo resne notranje krize;

ne vemo, kdo smo.

Popolnoma smo poosebljeni s svojimi samoljubnimi osebnostmi,

ki so prežete s strahovi in odrezani od naše resnične narave.

Rase, religije, države, politične stranke - katera koli skupina, ki ji pripadamo,

vse krepijo naše samoljubne osebnosti.

Skoraj vsaka skupina, ki danes obstaja na Planetu trdi, da je njihova perspektiva resnična in pravilna,

kot to počnemo na individualni ravni.

Ko resnico proglasimo za svojo, skupina ovekoveči svoj lastni obstoj na enak način,

kot se ego ali struktura jaza določa nasproti drugim.

Zdaj bolj kot kdaj koli različne realnosti in sistemi za polariziranje mnenj

soobstajajo na zemlji.

Mogoče je, da različni ljudje lahko doživijo povsem različne misli in čustvene

reakcije na povsem enake zunanje pojave.

Na enak način sta Samsara in Nirvana ali Nebesa in Pekel, dve različni dimenziji,

ki zasedata en in isti svet.

Dogodek, ki se eni osebi lahko zdi apokaliptičen, druga lahko razume kot blagoslov.

Torej, to kar postaja očitno, je, da za tvoje zunanje okoliščine ni nujno,

da vplivajo na tvoj notranji svet, na noben pomemben način.

Spoznati Samadi pomeni postati samo-vozeče kolo, postati samostojen,

vesolje samemu sebi.

Tvoja življenjska izkušnja ni odvisna od spreminjanja pojavov.

Lahko naredimo primerjavo z Metatronovo kocko.

Metatron se omenja v različnih starokrščanskih, islamskih in judovskih besedilih in je arhetipsko

povezan z egipčanskim Neterjem Thothom ter grškim Hermesom Trismegistusom.

Metatron je tesno povezan s Tetragrammatonom.

Tetragramaton je temeljni geometrijski vzorec, šablona ali prvobitni izvir fizične resničnosti,

ki so jo imenovali Božja beseda ali Logos.

Tu vidimo dvodimenzionalno predstavitev figure, če pa pogledaš na določen način,

vidiš 3D kocko.

Ko zagledaš kocko, se na sliki ni nič spremenilo,

le tvoj um je dodal novo dimenzijo tvojemu videnju.

Dimenzionalnost ali perspektiva nekoga je preprosto stvar privajanja

na nov način dojemanja sveta.

Ko spoznamo Samadi se osvobodimo pričakovanj oz.smo svobodni, da ustvarjamo nova pričakovanja,

ker ni vloženega jaza niti ni pritaknjen k določenemu pogledu.

Največji umi v človeški zgodovini so pogosto kazali na stopnje razmišljanja,

ki presegajo omejeno strukturo Jaza.

Einstein je dejal: "Resnična ocena človeškega bitja se najprej določi z izmero

in občutkom s katerim je osvojil osvoboditev od jaza."

Torej, ne gre za to, da sta razmišljanje in obstoj Jaza nekaj slabega,

razmišljanje je čudovito orodje, ko je um v službi srca.

V Vedanti piše, da je um dober služabnik, a slab gospodar.

Ego neprestano filtrira resničnost skozi jezik in oznake ter nenehno presoja.

Eni stvari daje prednost pred drugo.

Ko so um in občutja tvoj gospodar, bodo ustvarili neskončno trpljenje,

neskončno hrepenenje in odbojnost ter nas zaklenili v matriko razmišljanja.

Če želiš doseči Samadi, ne sodi svojih misli kot dobre ali slabe,

vendar spoznaj, kdo si pred razmišljanjem, pred občutenjem.

Ko so vse etikete odvržene, potem je mogoče videti stvari takšne, kot so.

V trenutku, ko se otrokom pove, kaj je ptica, če verjamejo, kar jim je rečeno,

potem nikoli več ne vidijo ptice.

Vidijo le svoje misli.

Večina ljudi misli, da so svobodni, zavestni in budni.

Če verjameš, da si že buden, zakaj bi potem garal, da bi dosegel to,

kar verjameš, da že imaš?

Preden se je mogoče prebuditi, se je treba sprijazniti s tem, da spiš,

ko živiš v matrici.

Svoje življenje razišči iskreno, brez da bi si lagal.

Ali lahko prekineš svoje robotske, ponavljajoče življenjske vzorce, če želiš?

Lahko prenehaš z iskanjem zadovoljstva in izogibanjem bolečinam, si zasvojen z določenimi živili,

dejavnostmi, zabavo?

Ali nenehno obsojaš, kriviš, kritiziraš sebe in druge?

Ali tvoj um nenehno išče spodbudo ali si popolnoma izpolnjen, le s tem,

da si v tišini?

Ali reagiraš na to, kako ljudje razmišljajo o tebi?

Iščeš odobritev, pozitivno okrepitev?

Ali na nek način sabotiraš priložnpsti v svojem življenju?

Večina ljudi bo danes svoje življenje doživljala enako kot jutri

in čez eno leto in čez deset let.

Ko začneš opazovati svojo naravo, podobno robotu, postaneš bolj buden.

Začneš prepoznavati globino težave.

Popolno in popolnoma spiš, izgubljen v sanjah.

Tako kot prebivalci Platonove jame tudi večina, ki sliši to resnico,

ne bo želela ali ne bo zmožna spremeniti svojega življenja, ker so navezani na svoje domače vzorce.

Gremo zelo daleč, da upravičujemo svoje vzorce, zakopljemo glave v pesek, raje kot,

da bi se soočili z resnico.

Želimo si svojih odrešenikov, a sami se nismo pripravljeni povzpeti na križ.

Koliko si pripravljeni plačati, da se osvobodiš?

Zavedaj se, da če spremeniš svoj notranji svet, moraš biti pripravljen na spremembo zunanjega življenja.

Tvoja stara struktura in tvoja stara osebnost morata postati mrtva zemlja,

iz katere prihaja nova rast.

Prvi korak k prebujenju je spoznanje, da smo poosebljeni z matrico

človeškega uma, z masko.

Nekaj znotraj nas mora slišati to resnico in se zbuditi iz svojega dremeža.

Obstaja del tebe, nekaj brezčasnega, ki je vedno poznal resnico.

Matrica uma nas odvrača, zabava, zadržuje nas v neskončnem delovanju, uživanju, grabljenju,

v krogu hrepenenja in sovraštva z nenehno spreminjajočimi se oblikami,

zavaruje nas pred cvetenjem naše zavesti, od naše evolucijske rojstne pravice, ki je Samadi.

Patološko razmišljanje je to, kar velja za normalno življenje.

Tvoje božansko bistvo se je zasužnjilo, poosebilo se je z omejeno strukturo jaza.

Velika modrost, resnica o tem, kdo si, je pokopana globoko v tvoji biti.

J. Krishnamurti je dejal: "Ni merilo zdravja to,

da si dobro prilagojen prefinjeno bolni družbi."

Poosebitev s samoljubnim umom je bolezen in Samadi je zdravilo.