Samadhi Part 2 (It's Not What You Think)

Največji svetovni duhovni učitelji od antičnih do sodobnih časov so delili stališče,

da najgloblja resnica našega bitja ni last ene posebne religije

ali duhovne tradicije, ampak jo je mogoče najti

v srcu vsakega človeka

Pesnik Rumi je rekel: "Kje je takšna Luna, ki nikoli ne vzide ali zaide?

Kje je takšna duša, ki ni z nami, niti brez nas? Ne reci, da je tu ali tam.

Vso Stvarstvo je "To", toda za oči, ki lahko vidijo.«

V zgodbi o Babilonskem stolpu se je človeštvo razdrobilo na

nešteto jezikov, verovanj, kultur in interesov. Babel pomeni dobesedno "božja vrata".

Vrata so naš misleči um - naše pogojene strukture.

come to realize their true nature, their
essence beyond name and form, they are

Ti, ki spoznajo svojo resnično naravo, svoje bistvo preko imena in oblike,

so vpeljani v veliko skrivnost tega, kar se skriva onstran teh vrat.

Starodavno priliko, priliko o slonu, so uporabljali za opisovanje tega, kako pravzaprav

vse različne tradicije kažejo na Eno Veliko Resnico. V skupini slepih ljudi se vsak dotika drugega dela slona in dobi določen vtis o tem,

kaj slon je. Oseba, ki stoji ob slonovi nogi, slona opiše kot drevo.

Oseba na repu pravi, da je slon kot vrv.

Slon je kot kopje, pravi tisti, ki stoji ob oklu.

Če se kdo dotakne ušesa, se zazdi, da je slon kot pahljača.

Oseba, ki se dotika strani, je prepričana, da je slon kot zid.

Težava je v tem, da se dotaknemo svojega koščka slona in verjamemo,

da je naša izkušnja edina resnica. Ne priznavamo in ne cenimo,

da je izkušnja vsake osebe drugačna plat iste živali.

Večletna filozofija je razumevanje, da vse duhovne in religiozne tradicije

delijo eno samo Univerzalno Resnico. Mistično ali nadčutno resničnost,

na osnovi katere je zrastla veda in je zrastlo

vso duhovno vedenje.

Svami Vivekananda je povzel večletno učenje, ko je dejal:

"Konec vseh religij je spoznanje Boga v duši. To je edina univerzalna religija.

" Ko v tem filmu uporabljamo besedo Bog, gre preprosto za metaforo za onostransko,

ki kaže na Veliko skrivnost onkraj omejenega samoljubnega uma.

Spoznati svoj resnični Jaz ali neločljivi
Jaz, je odkritje svoje božanske narave.

Vsaka duša ima potencial, da doseže novo višjo raven zavesti.

Da se prebudi iz svojega dremeža in poosebitve z obliko.

Pisatelj in vizionar Aldous Huxley, znan po svoji knjigi Pogumni novi svet,

je napisal tudi knjigo, ki jo je naslovil Večletna filozofija, v kateri piše o učenju,

ki se skozi zgodovino vrača znova in znova, ko prevzame obliko kulture,

v kateri se uresničuje. Takole piše: "Večletna filozofija je najbolj jedrnato izražena

v sanskrtski formuli: Tat Tvam Asi/ To kar si."

Atman ali Neločljivi večni Jaz je eno z Brahman,
absolutnim načelom vsega obstoja,

in zadnji konec vsakega človeka je, da dejstva odkrije sam.

Da bi ugotovil, kdo v resnici je.

Vsaka tradicija je kot izbrušena ploskev dragulja, ki odraža edinstveno perspektivo iste resnice,

med tem, ko hkrati odsevajo in osvetljujejo druga drugo.

Ne glede na uporabljeni jezikovni in konceptualni okvir imajo vse religije,

ki zrcalijo večletno učenje, neko predstavo, da obstaja zveza z nečim večjim,

nečim kar nas presega.

Mogoče se je učiti in spajati učenja iz enega ali več virov,

ne da bi z njimi poistovetil občutek sebe. Rečeno je, da so vsi resnični duhovni nauki

preprosto prsti, ki kažejo na brezčasno resnico. Če se držimo dogme učenja za udobje,

bomo v svoji duhovni evoluciji ohromeli.

Spoznati resnico izven vsake zamisli, pomeni opustiti vsa oprijemanja in navezanosti,

opustiti vse verske zamisli. S perspektive Ega,

prst, ki te usmerja k Samadiju,

kaže naravnost proti breznu.

Sveti Janez od Križa je dejal: "Če hočeš biti prepričan v pot, po kateri hodiš,

moraš zapreti oči in hoditi v temi."

Samadi se začne s skokom v neznano.

V starodavnih tradicijah je bilo rečeno, da mora človek, v kolikor želi spoznati Samadi,

zavest dokončno odvrniti od vseh znanih predmetov; od vseh zunanjih pojavov,

pogojenih misli in občutkov, proti zavedanju samemu.

Proti notranjemu viru; srcu ali bistvu svojega bitja.

Ko v tem filmu uporabljamo besedo Samadi, kažemo na onostransko.

Na najvišji Samadi, ki so ga poimenovali Nirvikalpa Samadi.

V Nirvikalpi Samadiju je konec samostojnega delovanja, vseh iskanj in početja.

Lahko govorimo le o tem, kar odpade, ko se mu približujemo,

in kaj se znova pojavi, ko se vračamo iz njega. Ne obstaja niti percepcija

in ne-percepcija, niti "stvar" niti "ne-stvar", niti zavest niti nezavest.

To je absolut, nedoumljivo in skrito za um.

Ko se Jaz vrne k dejavnostim, ni vedenja;

zgodi se neke vrste ponovno rojstvo in vse spet postane novo. Ostane nam vonj po božanskem,

ki se zadrži dlje, ko se na poti razvijaš.

Obstaja več vrst Samadija, ki so opisane v starodavnih tradicijah

in jezik je z leti ustvaril veliko zmede.

Odločili smo se, da bomo z besedo Samadi kazali na nadčutno zvezo,

lahko pa bi prav tako enostavno uporabili besedo iz druge tradicije. Samadi je starodavni sanskrtski izraz,

domač Vedskim jogijskim in Samkhya tradicijam Indije

in je prodrl v številne druge duhovne tradicije.

Samadi je osmi ud Patanjalijevih osmih okončin joge

in osmi del Budine plemenite osem plastne Poti. Buda je uporabil besedo Nir-vana:

prenehanje Vane ali prenehanje samo-delovanja.

Patanjali Jogo ali Samadi opiše kot Chitta Vritti Nirodha, kar v sanskrtu pomeni

"ustavitev vrtinčenja ali spirale uma". To je ločitev zavesti

od celotne matrice ali notranje povezanosti uma.

Samadi ne razglaša nobenega koncepta, ker to, da bi ga spoznal,

zahteva opustitev konceptualnega uma.

Različne religije so uporabljale različne besede, za opis božanske povezanosti.

Dejansko beseda Religija sama po sebi pomeni nekaj podobnega. V latinščini religare

pomeni ponovno zvezati ali ponovno povezati. Podoben je pomenu besede joga,

ki pomeni povezati, združiti svetno z nadnaravnim. V Islamu

se odraža v starodavnem arabskem pomenu same besede Islam,

ki pomeni podreditev ali ponižna prošnja Bogu. Predstavlja popolno uklonitev

ali predajo osebnostne strukture.

Krščanski mistiki, kot so Sveti Frančišek Asiški, Sveta Terezija Avilska

in Sveti Janez od Križa, opisujejo Božansko zvezo z Bogom,

Božje kraljestvo znotraj nas. V Evangeliju po Tomažu je Kristus rekel: "Kraljestva ni tu ali tam.

Raje: "Kraljestvo Očeta je razprostrto prek Sveta, in človek ga ne vidi.

Dela grških filozofov Platona, Plotinusa, Parmenidesa

in Heraklita, če jih gledamo skozi objektiv večletnega učenja,

kažejo na isto modrost. Plotinus uči, da je največje človeško prizadevanje usmerjanje

človeške duše proti vrhovnemu stanju popolnosti

in združitve z Enim.

Vrač in Sveti mož Lakota Indijancev Črni vapiti je dejal: "Prvi mir, ki je najpomembnejši je ta,

ki pride iz človeških duš, ko spoznajo svoj odnos,

svojo enost z Vesoljem in vsemi njegovimi moči.

In ko spoznajo, da v središču vesolja prebiva Veliki Duh

in da je ta Center, v resnici, povsod. Znotraj vsakega od nas je.

Na poti do prebujenja, dokler nismo v Samadiju,

sta vedno dve polarnosti, dvoje vrat skozi katera lahko vstopiš. Dve dimenziji:

ena proti čisti zavesti, druga proti čudovitemu svetu. Tok navzgor

proti absolutu in tok navzdol proti Maji in vsem,

kar je izraženo, oboje, vidno in nevidno. Razmerje med relativnim in absolutnim

bi lahko povzeli v naslednjem citatu Sri Nisargadatta Maharadža:

"Modrost je vedeti, da sem nič, ljubezen je vedeti, da sem vse,

in med tema dvema se giblje moje življenje.

" Kar se rodi iz te zveze, je nova Božanska zavest. Nekaj se rodi iz zakonske zveze

ali združevanja teh polarnosti ali propada dualistične identifikacije,

vendar to, kar se rodi, ni stvar in se ni nikoli rodilo.

Zavest s cvetenjem ustvarja nekaj novega, ustvarja to,

kar imenuješ večno Trojstvo.

Bog Oče, nadčuten, nespoznan in nespremenljiv,

je združen z Božansko Žensko, ki je vse, kar se spreminja. Ta zveza prinese

alkimistično preobrazbo; neke vrste smrt in ponovno rojstvo.

V vedskih učenjih božansko združitev predstavljata dve temeljni sili

Šiva in Šakti. Imena in obrazi različnih bogov se skozi zgodovino spreminjajo,

vendar njihovi temeljni atributi ostanejo.

Kar se rodi iz te zveze, je nova božanska zavest, nov način bivanja na Svetu.

Dve polarnosti neločljivo ena. Univerzalna energija, ki je brez središča, brez omejitev.

To je čista ljubezen.

Ničesar ni mogoče pridobiti ali izgubiti, ker je povsem prazna, a popolnoma polna.

Naj gre za skrivnostne šole Mezopotamije, duhovne tradicije

Babiloncev in Asircev, religije starega Egipta,

Nubske in Kemetske kulture starodavne Afrike, šamanske in domače tradicije

po vsem svetu, mističnost antične Grčije, gnostike,

ne-dualiste, budiste, taoiste, jude, zoroastrijce, jaine, muslimane

ali kristjane, ugotoviš, da so njihova skupna povezava njihovi najvišji

duhovni vpogledi, ki so dovoljevali, da privrženci spoznajo Samadi.

Sama beseda Samadi pomeni nekaj takega, kot da bi spoznal istost ali enotnost

v vseh stvareh. Pomeni Unijo. Združenje vseh

vidikov tebe je. Toda ne zamenjaj intelektualnega razumevanja

za dejansko uresničitev Samadija. Tvoja tišina je, tvoja praznina,

ki združuje vse ravni spirale življenja.

Skozi starodavno učenje Samadija človeštvo lahko

začne razumevati skupni Vir vseh religij in se spet prilagodi Spirali življenja,

Velikemu duhu , Dhammi ali Tau.

Spirala je most, ki sega od mikrokozmosa do makrokozmosa.

Od tvoje DNK do notranjega Lotusa energije, ki sega skozi čakre,

do spiralnih krakov galaksij.

Vsaka stopnja duše se skozi spiralo izraža kot večno razvijajoče se veje,

živi, raziskuje. Pravi Samadi spoznava praznino

vseh ravni sebe. Vseh plasti duše. Spirala je neskončna

igra dvojnosti in kroga življenja in smrti.

Včasih pozabimo na povezavo z Virom.

Objektiv, skozi katerega gledamo, je zelo majhen in poistovetimo se s tem,

da smo omejeno bitje, ki se plazi po Zemlji,

le da bi še enkrat končali pot nazaj do Vira;

v središče, ki je vsepovsod.

Čuang Ce je dejal: "Kjer ni več ločitve med tem in tistim,

se imenuje Tao-va točka mirovanja. V nepremični točki v središču Spirale

lahko vidiš Neskončno v vseh stvareh."

Starodavna mantra Om mani padme hum ima pesniški pomen.

Prebudiš se ali spoznaš Dragulj znotraj Lotusa. Tvoja resnična narava se prebudi v duši,

znotraj sveta KOT svet.

Z uporabo hermetičnega načela: "Kot zgoraj, tako spodaj; kot spodaj tako zgoraj", lahko

uporabimo primerjave, da začnemo razumeti odnos med umom in molkom,

relativnim in absolutnim.

Način, kako začeti z dojemanjem ne-konceptualne narave Samadija,

je uporaba podobnosti s črno luknjo.

Črno luknjo tradicionalno opisujejo kot območje prostora z ogromnim gravitacijskim poljem,

tako močnim, da nobena svetloba ali snov ne moreta ubežati. Nove teorije dokazujejo,

da imajo vsi predmeti, od najmanjših mikroskopskih delcev do makro kozmičnih tvorb,

kot so galaksije, v središču črno luknjo

ali skrivnostno posebnost. V tej primerjavi bomo uporabili to novo

opredelitev črne luknje kot "središča, ki je povsod".

V Zenu je veliko pesmi in koanov, ki nas soočijo z vrati brez vrat.

Iti moraš skozi vrata brez vrat, če želiš spoznati Samadi.

Obzorje dogodkov je meja v vesoljskem času, zunaj katere dogodki ne morejo

vplivati na zunanjega opazovalca, kar pomeni, da ti je vse, kar se dogaja

onkraj obzorja dogodkov, neznano. Lahko bi rekel, da je obzorje dogodkov črne luknje

podobno vratom brez vrat. Je prag med jazom in brez-jazom.

Ni "mene", ki bi prešel obzorje dogodkov.

V središču črne luknje je enodimenzionalna posebnost,

ki vsebuje maso milijard Sonc v nepredstavljivo majhnem prostoru.

Učinkovito neskončna masa. Dobesedno Vesolje v nečem neskončno

manjšem od zrna peska. Posebnost je nekaj, kar je neizmerljivo, onkraj časa in prostora.

Po mnenju Fizike je gibanje nemogoče,

obstoj stvari je nemogoč. Karkoli že je, ne spada v svet dojemanja,

vendar ga ni mogoče opisati zgolj kot mirovanje.

Onkraj miru in gibanja je. Ko spoznaš središče, ki je povsod in nikjer,

se dvojnost poruši, oblika in praznina,

čas in brezčasnost.

Lahko bi ga imenovali Dinamična mirnost ali Noseča praznina,

znotraj središča absolutne teme. Taoistični učitelj Lao Ce je dejal:

"Mrak v temi je prehod k vsem razumevanjem."

Pisatelj in primerjalni mitolog Joseph Campbell opisuje ponavljajoč se simbol,

del večletne filozofije, ki jo imenuje Axis Mundi;

Osrednja točka ali Najvišja gora. Drog, okoli katerega

se vse vrti. Točka, kjer sta mir in gibanje skupaj.

Iz tega središča se uresniči mogočno cvetoče drevo.

Drevo Bodi, ki združuje vse svetove. Prav kot Sonce posesa v črno luknjo,

ko se približaš veliki resničnosti, se tvoje življenje začne vrteti okoli nje

in ti začneš izginjati.

Ko se približaš neločljivemu jazu, je to lahko grozljivo za strukturo ega.

Stražarji vrat so tam, da preizkusijo te, ki so na svoji poti.

Pripravljen moraš biti, da se soočiš z največjimi strahovi in hkrati sprejeti

svojo prirojeno moč. Da bi vnesel svetlobo v nezavedne grozote

in notranjo skrito lepoto. Če se tvoj um ne premak ne, če ne pride do samo-reakcije,

potem vsi pojavi, ki jih povzroči nezavedno, nastanejo in minejo.

To je točka duhovnega potovanja, kjer je vera najbolj potrebna.

Kaj mislimo pod vero? Vera ni isto kot prepričanje. Prepričanje je sprejetje

nečesa na ravni uma, da bi prineslo udobje in varnost. Prepričanje je miselni

način označevanja ali nadzorovanja izkušenj. Vera je pravzaprav nasprotje.

Vera ostaja na mestu popolnega nevedenja, sprejema vse,

kar izhaja iz nezavednega. Vera je predaja klicu k Enosti,

raztapljanju ali demontaži jaza, da bi stopil skozi vrata brez vrat.

Evolucija in struktura Galaksije sta tesno povezani

z obsegom njene črne luknje, prav kot je tvoja evolucija povezana

s prisotnostjo neločljivega Jaza, Enosti, ki je tvoja resnična narava.

Črne luknje ne moremo videti, lahko pa jo zaznamo, po tem, kako se stvari gibljejo okrog nje.

Po tem, kako se vključuje v fizično resničnost.

Na enak način, ne moremo videti naše resnične nravi. Neločljivi Jaz ni stvar.

Lahko pa opazujemo razsvetljeno akcijo. Kot je rekel Mojster Zena Suzuki:

"Če govorimo v absolutu, razsvetljenih ljudi ni, obstaja le razsvetljeno delovanje."

Ne moremo ga videti, prav kot oko ne more videti samega sebe.

Ne moremo ga videti, ker je to tisto, s katerim je mogoče videti. Kot Črna luknja,

Samadi ni ničnost prav tako pa ni stvar. To je propad dvojnosti stvari in nič.

Ni vrat, ki bi vstopili v veliko resničnost,

so pa neskončne poti. Poti - Darme so kot neskončna spirala

brez začetka in konca. Nihče ne more mimo vrat brez vrat.

Nikogaršnji um se nikoli ni domislil, kako in noben se nikoli ne bo.

Nihče ne more skozi vrata brez vrat, zato bodi nihče.

Samadi je Pot brez poti, Zlati ključ. Konec našega poosebljanja

z lastnimi strukturami je, ki ločujejo naše notranje in zunanje svetove.

Obstaja veliko razvojnih modelov, ki opisujejo plasti ali nivoje

strukture osebnosti. Uporabili bomo primer, ki je zelo star.

V Upanišadah se plašči, ki pokrivajo Atman ali dušo, imenujejo Kosha.

Vsaka Koša je kot ogledalo. Plast strukture osebnosti; tančica ali stopnja Maye,

ki nas moti, da ne bi spoznali svoje resnične narave, če smo z njo poosebljeni.

Večina ljudi vidi odseve in verjame, da je to To, kar so.

Eno ogledalo odraža živalski sloj, fizično telo. Drugo ogledalo

odraža tvoj um, tvoje misli, tvoje nagone in zaznave.

Naslednje tvojo notranjo energijo ali Prano, ki jo lahko opaziš, ko se obrneš vase.

Drugo ogledalo odraža na ravni Namišljenega, kar je višji sloj uma ali plast modrosti

in obstajajo tudi plasti nadčutne ali ne-dvojne blaženosti, ki se doživijo,

ko se približaš Samadiju.

Obstaja potencialno nešteto ogledal ali vidikov sebe,

ki jih človek lahko razlikuje, in nenehno se spreminjajo.

Večina ljudi še ni odkrila pameti Prane, Višje pameti in ne-dvojnih

plasti Blaženosti. Sploh ne vedo, da obstajajo.

Te plasti obveščajo tvoje življenje, vendar jih ne vidiš.

Skrita ogledala naša življenje dejansko informirajo bolj kot ta, ki so vidna.

Nevidna so, ker pri večini ljudi, s strani zavesti niso popolnoma osvetljena.

Tako kot Indrina mreža draguljev tudi ogledala odsevajo drug drugega,

in odsevi odsevajo vsak drugi odsev v neskončnost.

Sprememba na eni ravni hkrati vpliva na vse ravni.

Nekatera od teh ogledal se lahko pustijo v senci, razen če imamo dovolj sreče,

da imamo zmožnega vodiča, ki nam bo pomagal prižgati svetlobo nad njimi.

Resnica je, da ne vemo, česa ne vemo. Zdaj si predstavljaj, da razbiješ vsa ogledala.

Nič ti nazaj ne odraža tebe. Kje si Ti?

Ko se um umiri, ogledala ne odsevajo več. Ni več osebe in predmeta.

Toda ne zamenjaj prvobitnega stanja za ničnost ali pozabo.

Neločljivi jaz ni nekaj, ampak tudi nič ni.

Vir ni stvar, temveč je Praznina ali Umirjenost sama.

Praznina je ta, ki je izvor vseh stvari. Oblika se izrazi prav kot praznina,

praznina se izrazi prav kot oblika. Ta vir je velika

maternica Stvarstva, noseča z vsemi možnostmi.

Samadi je prebuditev neosebne zavesti. Prav kot ko sanjaš,

ko se zbudiš, se zaveš, da je bilo vse v sanjah le v tvojem umu.

Po spoznanju Samadija se ugotovi, da se vse na tem Svetu

dogaja znotraj ravni preko ravni energije in zavesti.

Vse so ogledala znotraj ogledal, sanje znotraj sanj.

Ti, za katerega misliš, da si ti, je oboje: sen in ta, ki ga sanja.

Karkoli rečemo v tem filmu, spusti, ne zajemi s svojim umom.

Duša sanja, sanja sanje o Tebi.

Sanje so vse, kar se spreminja, vendar je nespremenljivo mogoče izvesti.

Tega spoznanja ni mogoče razumeti z omejenim

posameznim umom.

Ko se vrnemo iz Nirvikalpa Samadija, zrcala začnejo znova odsevati

in zavemo se, da je svet, v katerem zdaj misliš, da živiš, pravzaprav Ti.

Ne omejeni Ti, ki je le začasen odsev, ampak se zaveš

svoje prave narave kot Vira vsega, kar JE. Ta Vzid višje modrosti,

Zarodek, Prajna ali Gnosis je to, kar se rodi iz Samadija.

Po Jobovi knjigi Chokhmaha - naša modrost izvira iz ničnosti. Ta točka modrosti

je oboje, neskončno majhna in vendar zajema celotno bitje, vendar ostaja nerazumljiva,

dokler ne dobi forme in oblike v Palači zrcal, imenovani Binah, v Maternici,

ki jo je izklesala Višja modrost, ki daje obliko

zarodnemu Božjemu Duhu.

Obstoj zrcal ali obstoj uma ni težava.

Nasprotno, napaka ali odklon človekovega dojemanja je v tem, da se z njim poistovetimo.

Ta iluzija, da smo vsi omejeni jaz, je Maya.

Jogijski nauki pravijo, da je za dosego Samadija potrebno opazovati

meditacijski objekt, dokler ne izgine, dokler ne izgineš vanj ali on vate.

Čeprav je jezik v različnih tradicijah različen, v svoji korenini

vsi kažejo na prenehanje samo-poosebitve in vase-osredinjenih dejavnosti.

Buda je vedno učil z negativnimi izrazi. Naučil se je preiskovati

neposredno delovanje strukture Jaz-a. Ni rekel, kaj je Samadi,

le da je konec trpljenja. V Advaiti Vedanta obstaja izraz neti neti,

kar pomeni "ne to, ne tisto. "Ljudje na poti samouresničitve poizvedujejo

o svoji resnični naravi ali naravi Brahmana,

tako da najprej odkrijejo, kaj niso.

Podobno je v krščanstvu sveta Terezija Avilska opisala pristop k molitvi,

ki temelji na negativni poti ali Via negativa. Molitev tišine,

predaje in zveze, ki je edini način, da se približamo Absolutu.

S tem postopnim postopkom odstranjevanja se spusti vse,

kar ni trajno, karkoli se spreminja. Um - konstrukt ega

in vsi pojavi, vključno s skritimi plastmi Jaz-a.

Nezavedno mora postati pregledno, da bi odražalo en Vir.

Če v nezavednem obstaja nekaj globljega vedenja ali neko samodejno delovanje,

potem naša življenja ostanejo zaklenjena v labirint skritih vzorcev, ki sestavljajo neodkrit jaz.

Ko se vsi sloji osebnosti razkrijejo kot prazni, potem se človek osvobodi sebe.

Osvobojen vseh zamisli.

Prelomnica v tvoji evoluciji je,
ko spoznaš, da ne veš, kdo si.

Kdo doživi sapo?
Kdo doživi okus?

Kdo doživi pesem, obred, ples, goro? Zaznaj pričo,

opazuj opazovalca.

Sprva ko opazuješ opazovalca, boš videl le lažni Jaz,

če pa boš vztrajal, bo popustil.

Povprašaj neposredno o tem, kdo ali kaj doživlja.

Brez da bi pomežiknil, prebojno, prodorno, s polno silo svojega bitja.

Ni osebnosti, ki bi se prebudila. Ni TEBE, ki bi se prebudil.

Iz česar se prebujaš je iluzija ločenega Jaza.

Iz sanj o omejenem "Ti". Govoriti o tem je nesmiselno.

Treba je dejansko prenehanje osebnosti, da bi neposredno spoznal, kaj je,

in ko se enkrat spozna, ni ničesar, kar bi se o tem lahko povedalo.

kTakoj, ko nekaj rečeš, si nazaj v umu. Preveč sem že povedal.

Običajno imamo tri stanja zavesti: budnost, sanje in globok spanec.

Samadi se včasih imenuje za četrto stanje, prizemljeno stanje zavesti.

Prvotna Budnost, ki lahko postane prisotna neprestano

in vzporedno z drugimi stanji zavesti. V Vedanti se to imenuje Turiya.

Drugi izrazi za Turijo so Kristusova zavest, Zavest o Krišni,

Budina narava ali Sahaja Samadi. V Sahaja Samadhi je neločljivi Jaz

prisoten skupaj s polno uporabo vseh človeških funkcij.

Mirnost je negibna v središču Spirale spreminjajočih se pojavov.

Misli, občutki, občutja in energija se vrtijo okoli nje, v obodu,

toda stopnja miru ali bivanja brez sebe, ostaja med zunanjo aktivnostjo,

prav kot pri meditaciji. Možno je, da bo neločljivi jaz ostal prisoten tudi

med globokim spanjem; da tvoje zavedanje o Jaz sem, ne pride in ne mine, niti,

ko se spreminjajo stanja zavesti.

To je jogijski spanec.

V Pesmi vseh pesmi ali Salomonovi Pesmi iz hebrejske Biblije ali Stare zaveze piše:

"Spim, a srce mi bedi." To spoznanje večne neosebne Zavesti

se kaže v Kristusovih besedah, ko je rekel:

"Pred Abrahamom je bil JAZ SEM."

Ena Zavest, ki sije skozi nešteto obrazov, nešteto oblik.

Sprva je kot krhek plamen, ki se rodi iz polaritet znotraj tebe.

Moška prodorna zavest s predajo ali odpiranjem ženstvene energije.

Je občutljiv in se zlahka izgubi in človek mora zelo paziti,

da ga zaščiti in ohrani pri življenju, dokler ne dozori.

Samadi je hkrati brezčasno stanje zavesti in faza v

odvijajočem se razvojnem procesu. Nekaj organskega in rastočega v času.

Ko nekdo vedno več časa preživi v Samadiju, v zdaj, v brezčasju,

vedno bolj sprejema usmeritve iz srca, Duše ali Atman-a

in manj iz pogojene strukture.

Tako se človek osvobodi nižjega uma. Osvobodi se patološkega razmišljanja.

Notranje omrežje se spremeni. Energija ne teče več nezavedno,

v starih pogojenih strukturah, kar je še en način, s katerim povemo,

da nisi več poosebljen s strukturo osebnosti, z zunanjim svetom oblike.

Za dosego Samadija je potreben tako velik napor, da postane popolna predaja samega sebe in predaja,

tako obsežna, da je popoln napor nekega bitja;

vsa energija nekoga. Ravnotežje je med naporom in predajo,

Jin Jang. Nekakšen napor brez napora.

Indijski mistik in jogi Paramahamsa Ramakrišna je dejal: "Ne išči razsvetljenja,

razen če ga iščeš, kot ta, ki mu gorijo lase, išče ribnik."

Iskati ga moraš s celotnim bitjem.

Med urjenjem, ki presega ego, je potrebno veliko poguma, pazljivosti

in vztrajnosti, da zarodek ostane živ. Da ne bi padel nazaj v vzorce

Sveta. Potrebna je pripravljenost, da se gre proti toku, proti neizprosni

zdrobitvi matrice in mlinskim kamnom Samsare. Vsak vdih,

vsaka misel, vsako dejanje mora biti namenjeno temu, da spoznamo Vir.

Samadi se ne doseže s trudom in tudi ne brez truda.

Opusti trud in ne-trud; to je dvojnost, ki obstaja le v umu. Dejansko uresničevanje Samadija

je tako enostavno, tako nedoločeno, da ga je vedno napačno razlagati z jezikom,

ki je sam po sebi dvojen. Obstaja samo ena prvinska zavest,

ki se prebuja kot Svet, vendar jo je zatemnilo veliko slojev uma.

Kot Sonce, ki se skriva za oblaki, ob vsakem odvrženem sloju uma,

se razkrije neko bistvo.

Vsakič, ko odpade plast uma, mu ljudje rečejo drugačen Samadi.

Imena dajejo različnim izkušnjam ali različnim vrstam pojavov,

toda Samadi je tako preprost, da, ko ti povedo, kaj je in kako ga doseči,

ga bo tvoj um vedno zgrešil.

Pravzaprav, Samadi ni preprost ali težaven; le um naredi takšnega.

Ko uma ni, ni težav, saj je um to, kar se mora ustaviti,

preden se ga doseže. Sploh ne gre za dogajanje.

Najbolj jedrnat pouk o Samadiju morda najdemo v tej frazi:

"Bodi miren in vedi."

Kako lahko z besedami in slikami izrazimo mirnost? Kako lahko izrazimo tišino

s povzročanjem hrupa? Raje, kot da bi govoril o Samadiju kot intelektualni zamisli,

je ta film radikalen poziv k nedelovanju. Klic k meditaciji,

notranji tišini in notranji molitvi. Klic, da se USTAVIMO.

Ustavi vse, kar poganja patološki samoljubni um.

Bodi miren in vedi.

Nihče ti ne more povedati, kaj se bo pojavilo iz umirjenosti.

Poziv je, da delujemo iz duhovnega srca.

Kot da bi se spomnili nečesa starodavnega. Duša se prebudi in se spomni sebe.

Bila je potnik, ki spi, toda zdaj se praznina prebuja

in se uresničuje kot vse stvari.

Ne moreš si predstavljati, kaj je Samadi, z omejenim samoljubnim umom,

prav kot slepi osebi ne moreš opisati, kaj je barva. Tvoj um ne more vedeti.

Ne more ga izdelati. Doseči Samadi pomeni videti na drugačen način,

ne videti ločenih stvari, ampak prepoznati gledalca.

Sveti Frančišek Asiški je dejal: "Kar iščeš, je to, kar išče." Ko si enkrat videl Luno,

jo lahko prepoznaš v vsakem odsevu. Pravi Jaz je že od nekdaj tam,

je v vsem, a nisi še odkril njegove prisotnosti.

Ko se naučiš prepoznati in ostati kot pravi jaz, onkraj uma in čutov,

je mogoče izkusiti strahospoštovanje, na najbolj zemeljski način. Postanemo SPOŠTOVANJE.

Ne poskušaj se osvoboditi želja, ker hrepeneti po tem, da si brez želja je želja.

Ne moreš poskušati biti miren, ker je vsak poskus gibanje.

Spoznaj umirjenost, ki je vedno že prisotna.

Bodi umirjenost in vedi,

ko bodo vse nastavitve odvržene, se bo Vir razkril, vendar se

ne obešaj niti na Vir. Velika resničnost, Tao ni en in ne dva.

Ramana Maharši je dejal: "Jaz je le en. Če je omejen, je to ego, če je neomejen,

je neskončna in velika resničnost." Če verjameš, kar je bilo rečenega, si zgrešil.

Če ne verjameš, si tudi zgrešil. Zaupanje in nezaupanje delujeta na ravni uma.

Zahtevata vedenje, če pa se poglobiš v svojo preiskavo

in preučiš vse vidike svojega lastnega bitja, ugotoviš, kdo izvaja preiskavo,

če si pripravljeni živeti po načelu "ne moja volja, ampak višja volja naj se zgodi,"

če si pripravljen potovati dlje od vsega znanega,

boš morda spoznal, na kaj sem poskušal opozoriti. Šele takrat boš sam okusili

globoko skrivnost in lepoto le preprostega obstajanja.

Za življenje obstaja še ena možnost. Nekaj Svetega, nedoumljivega je,

kar lahko odkriješ v umirjeni globini svojega bitja, onkraj zamisli,

onkraj dogem, onkraj pogojene dejavnosti in vseh nagnjenosti.

Ne pridobi se ga s tehnikami, obredi ali praksami. Ne obstaja "kako", da bi ga dobili.

Ni sistema. Ni poti, do Kam. Kot pravijo v Zenu,

gre za odkrivanje svojega prvotnega obraza, še preden si se rodil.

Ne gre za to, da bi si kaj dodal. Postaja svetloba nad nekogaršnjim Jazom; svetloba, ki razblini

iluzijo o Jaz-u. Življenje bo vedno ostalo neizpolnjeno

in srce bo vedno ostalo nemirno, dokler ne bo prišlo k počitku

v to Skrivnost onkraj imena in oblike.